top of page
  • Writer's pictureANIMA

SPREMEMBE


ANIMA CONFASHIONS. Svet potrebuje spremembe. Kakšne, pa je odvisno od vsakega izmed nas. Čas je, da začnemo delati stvari drugače. Da kdaj stopimo iz cone udobja, da najdemo ravnovesje med vse in nič, med strastjo in notranjim mirom, in da se večkrat samo prepustimo.



Bil je petek. Vozila sem se z Obale, kjer sem pravkar nekaj “predavala”. Spomnim se, da me je stiskalo, ker sem šibala nazaj v Ljubljano na modno revijo, kjer smo z znamko Susnyara predstavljali novo kolekcijo. Takrat to ni bilo nič posebnega, ker so tako pač izgledali moji dnevi. Sestanki, intervjuji, kreativni čas, ki je bil iz leta v leto vse krajši, fotografiranja, New York, sestanki, nabava materialov, soorganiziranje lastnih eventov, nazaj v New York, družbena omrežja, še malo sestankov, dogodki, šivilje, levo, desno in še bi lahko naštevala. A tista vožnja je bila drugačna od vseh prej. Bila sem v “očesu nevihte”, kjer se je za trenutek ustavil čas. Trenutek je trajal dovolj dolgo, da sem uspela prepoznati misel in slišati svoj glas, ki mi je pravil: “A boš res tako nadaljevala?”

Vse to se je dogajalo BC (Before Corona). Kot hrček na kolesu sem iz leta v leto tekla “isti” krog, kjer se je vrstni red mogoče spreminjal, a bistvo je ostajalo enako. Vedela sem, da moram prekiniti cikel, ki mi ni bil več všeč. Bilo je preveč.


Naj omenim, da je bila moja šibka lastnost tekma sama s seboj. Vsako leto bolje, bolj zahtevno in dokazovanje, da zmorem. In ko sem se tako vzpenjala po lestvici, ki nam je vsem začrtana, sem z vsakim projektom bolj spoznavala, da mi ti dosežki pravzaprav ne pomenijo toliko, kot smo bili naučeni. To sem uspela prepoznati še pravi čas. Razumela sem, da je čas za drastično spremembo. In zato sem naredila potezo, ki je do takrat nisem še nikoli v svojem odraslem življenju. Ustavila sem se.


Stop. Tišina.


Nato so si sledili anksioznost, strah pred neproduktivnostjo in nemir. A ker sem vztrajala in nisem podlegla egu in dvomom, se je malo kasneje moje življenje prelevilo v mir in spokojnost. Amen. Končno sem jo začutila in slišala zares in razločno. Nino, ki je bila dovolj. Dovolj že samo, ker je.

SPREMEMBE. Lahko so neprijetne, v danem trenutku naporne, a vedno nepozabne. Iz izkušenj spoznavam, da se zgodijo, ko si inspiriran ali pa ko si postavljen pred dejstvo. Vedno pa se zgodijo, ko je to potrebno, in te predramijo iz spanca.

Kot pravi moj ati: “Če ne boš sama, te bo življenje prisililo.” Ljudje po navadi ne marajo sprememb, ker jih potisnejo iz cone udobja. Bistvo pa je ravno tam. Šele takrat se začnemo odločati drugače, predvsem bolj zavestno in takrat zares rastemo. Ko smo soočeni z razno raznimi izzivi in preizkušnjami.


Konec starega življenja in začetek novega. Vedno govorijo o tem, da ko se zaprejo ena vrata, se druga odprejo. Nihče pa ne govori o hodniku. O tranziciji. O tistem neznanem, neprijetnem, vmesnem času, ko zapuščaš staro in hodiš proti novemu.


Ta hodnik je lahko temen, prazen in zmeden, ali pa razburljiv, poln novih odkritij in notranjega miru. Odločitev, kako ga bomo prehodili, je naša.

Ta celotna izkušnja mi je podarila sposobnost, da lahko danes na spremembe gledam s širše perspektive.

Tudi kolektivno smo se znašli v času preporoda, sprememb ali, še bolje, tranzicije, kjer znano počasi puščamo za seboj in hodimo po hodniku do neznanega. Ne vem za vas, ampak mene obdobje, v katerem živimo, vznemirja. Vse skupaj doživljam kot zahteven, a lep izziv.

Saj vemo, kaj nas čaka na koncu hodnika, a ne? Moramo ga samo prehoditi.




Obožujem spremembe. Take, ki jih kontroliram in se za njih odločim sama. Glede na to, da ne maram neprijetnih presenečenj, sem se naučila stvari zaznati in prepoznati, še preden postane dramatično. Ko začutim, da je čas za spremembo, prekinem cikel, v katerem sem se znašla. Pa naj bo to pričeska, nova šminka, poslovna odločitev ali pa način prehrane. Spoznala sem, da ne rabijo biti vse spremembe drastične in nenadne. Lahko so spontane, postopne in “na izi”, če jih vpeljemo sami.


Nikakor pa ne maram nepredvidljivih sprememb. So neprijetne, tesnobne in naravnost nadležne. Ko prileti kot strela z jasnega, te strese in spodnese tla pod nogami. Ti pa pristaneš s tistim velikim vprašajem v očeh: “Kaj se je pravkar zgodilo?”

Globoko v sebi sem vedno čutila, da je nekaj off. Da nekaj ne štima. Da sem v neki lastni koreografiji, ki ji pridno sledim in vse delam dovolj prav, a noben aplavz mi ni prinesel zadovoljstva, ki sem ga pričakovala. Tistega notranjega. Mojega osebnega. Pač še ena kljukica. Pa sem se nekega dne ulegla in ležala. Razmišljala, da stvari nimajo pravega smisla. Da me moti, kako se vse pelje. Čeprav na videz čisto okej, me vse to preveč utruja in premalo nagrajuje, da bi bilo naravno oziroma naravno meni. In vse sem naenkrat videla drugače. Z neke druge perspektive. Z občutkom, da se lahko ne strinjam. Tako sem prvič vedela, da prihaja čas sprememb. Kaj pa zdaj?

Nič. Vstala sem in pač po starem nadaljevala naprej. Ker je bilo tako še vedno najbolj logično in najlažje. In ker so večinoma vse spremembe precej strašljive. Najbolj neprijetne so vsekakor tiste, ki si jih nismo želeli. In velikokrat pridejo tudi takšne. Okej, priznam, sem malo trmasta in, kot se po domače reče, sem tudi en kanček “control freak”, zato morda določene spremembe res nekoliko težje prenašam.


Ampak svet se vrti po svoje in včasih nam življenje postreže tudi s prav posebnimi izzivi. Takrat se nam zdi, da nas je doletel tornado in razmetal vse, kar smo, povsod naokoli.

Takrat najbolj iskreno ugotoviš, da moraš ravno skozi tisti hodnik, kjer je treba situacijo sprejeti. Pa če te je še tako strah. Druge izbire nimaš. Samo greš. Ugotoviš namreč, da nimaš kontrole, da vsega ne moreš nadzorovati ali spreminjati. Ne okolja, ne dogodkov in ne ljudi. Tega tudi ne moreš od ničesar in nikogar zahtevati. Lahko pa začneš tam, kjer je vse odvisno le od tebe. Pri sebi.

V to, da se najbolj iskreno in globoko obrnemo k sebi, nas prisilijo prav spremembe. Še posebej tiste, ki se kar zgodijo. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. In potem nimamo kam drugam kot k sebi. Ker vse ostalo ni v naših rokah.


V procesu tega sem spoznala, da ne gre na hitro, da je to proces, ki se mu je treba zares prepustiti. In takrat pride nagrada. Ko sem odvrgla to težko skalo, prisežem, da sem slišala glasen zvok in potem mir, lahkotnost. Občutek nemira izgine in končno si usklajen z neko svojo notranjo intuicijo in vsako tako “zoprno” spremembo obrneš sebi v prid in ne pustiš, da te strah pred neznanim dobi še kdaj v roke. Na koncu skozi vrata stopiš kot zmagovalec.

Tako so vse spremembe dobre, tudi tiste, ki nam niso všeč, če ob njih rastemo, postanemo boljši, močnejši in preživimo.

Kam grem sedaj? Ne vem, ampak zaupam, da tja, kamor moram.


Nihče ni nikoli rekel, da je pot k spremembam lahka in prijetna. Včasih se zdi, kot da vse razpada, v resnici pa se kot sestavljanka postavlja na svoje mesto. Če se bomo v tem procesu prepustili in zaupali, bomo na koncu prišli tja, kamor moramo. Samo ustrašiti se ne smemo. Potem bomo lahko tej nori vožnji na koncu rekli hvala.



Opmerkingen


bottom of page