top of page
  • Writer's pictureANIMA

POGUM


ANIMA CONFASHIONS. Ena izmed lastnosti, ki jo najbolj ceniva pri ljudeh, je zagotovo pogum. Pogum, da si to kar si, da si upaš biti samosvoj, še posebej takrat ko okolica narekuje drugače.



Navdihuje naju avtentičnost, ker te “premakne”. Ker je to še vedno nekaj svežega in iskrenega. Nehote se ob takem človeku počutiš varnejše. In nenazadnje je takšen človek vedno navdih in inspiracija, ker avtentičnost pomeni svobodo in notranji mir. In za to potrebuješ pogum, za pogum pa odločnost, notranjo moč in samozavest.

Osebni stil je zagotovo ena od poti, kjer lahko začnemo graditi samozavest. Najprej se moramo iskreno in poglobljeno zavedati sebe, da bi se lahko enako poglobljeno in resnično zavedali tudi drugih. Osebni stil je zato nekaj, kar iščemo znotraj sebe, da bi potem to znali izraziti tudi zunaj sebe oziroma na sebi.


Um, telo in duša. Vse troje mora biti sinhrono in rasti usklajeno, če želimo doseči zdravo in resnično samozaupanje.


TAKRAT SE ZAČNE PRAVO POTOVANJE …


Leto 2020 je bilo za marsikoga v marsičem prelomnica. Tudi za naju. Od takrat se zdi, da svet kar malo “poka po šivih”, da nas spremljajo manjše in malo večje turbolence. V družbi, v mnenjih in pogledih, v komunikaciji, vrednotah in v odnosih. Pa tudi v nas samih. Svet doživljamo drugače, bolj intenzivno občutimo in bolj se zavedamo. Ker smo bolj samozavestni.

In če uspeš v kaosu najti miren kotiček in dobro pogledati, potem vidiš širšo sliko. Da se je naša perspektiva spremenila, da nisi več pripravljen vsemu prikimati, se z vsem strinjati in vsega sprejemati. Saj, ko enkrat vidiš, ne moreš več “ne videti”. In takrat se začne pravo potovanje. Življenjska avantura. Ko začneš odgrinjati plasti in znova brati iste strani. A tokrat je zgodba čisto drugačna. Impresivna, veliko bolj zapletena in zato veliko bolj zanimiva.


Če se spomnimo, je v tistem obdobju dejansko prišel dan, ko se je ustavil svet. Dobesedno. In kdo bi si mislil, da je to sploh mogoče. Če bi nam kdo to povedal, mu seveda niti približno ne bi verjeli. To poimenujeva kar točka preloma.

Nekatere je to spremenilo, nekatere čisto nič. Še bolj so hrepeneli po starem, po že znanem in pri tem se jim je mudilo, da se kar se da hitro vrnejo v cono udobja. Nam ostalim pa se je to zdela kot priložnost za vdih in izdih. Za trenutek tišine. Za srečo v nesreči in priložnost za nov začetek. Vsekakor verjameva, da ta moment čaka vse, tudi tiste, ki se še danes z vsemi štirimi upirajo.


NIČ NI BOLJ VREDNEGA KOT TO


Ste opazili, da je v zadnjem času čedalje več govora in pogovora o delu na sebi, o osebni rasti, o našem psihofizičnem zdravju? Ker če kar rinemo proti lastnemu toku, kjer naš um, telo in duša niso pomirjeni, ampak nemirni, je vse prej kot zdravo in dobro za nas.

Namreč, ko najdeš svojo notranjo moč in stojiš v svojem stebru, takrat preživiš še tako intenziven vihar. Takrat se znaš boriti ali umakniti, ko je to potrebno. Znaš prepustiti in spustiti. Takrat vidiš bistro in kristalno jasno. In prihodnost ni več strašljiva, ker se ne bojiš stopiti iz cone udobja in zakorakati v neznano. Da premagamo lastne nesigurnosti in strahove, iz dneva v dan in korak po korak, to je pogum. In nujen korak za našo osebno rast in notranji mir.

Najti svoj pogum ni vedno najlažje. Je trdo delo. In tisti, ki so to pot “v sebe” že začeli hoditi, razumejo. Vsekakor bi bilo lažje, da ohranjamo navidezni mir, status quo, brez sprememb, brez napora. Ampak ali je res vredno postati neviden, se postaviti na mesto nepomembnosti? Ali je vredno, da izberemo “easy way out” na račun našega notranjega miru? Nikoli! Nič ni bolj vrednega kot to.

Pravzparav je to težja izbira, saj nas ta proces velikokrat vodi skozi labirinte, tudi skozi lastno temo, da pridemo do cilja.


Da se spoznamo, moramo spoznati in sprejeti vse plati našega bistva, tudi tiste neprijetne. In si takšne senčne strani naše osebnosti priznati in si jih tudi oprostiti. Si oprostiti za storjene napake, ker so se zgodile zato, da se iz njih nekaj naučimo in potem gremo dalje. Brez očitkov. Pogumno.

Da gremo lahko naprej, pa je v življenju najprej potrebno narediti prostor. Prostor za nove začetke, nove izkušnje, nove odnose. Zato je naš lastni pogum tako zelo pomemben. Ker ga potrebujemo tudi za spuščanje. Za spuščanje starih vzorcev, načinov razmišljanja, toksičnih odnosov, našega ega in še bi lahko naštevali. Da enostavno odkorakamo stran od vsega kar ni v naše najvišje dobro in naredimo prostor.

Enako pomembni sta redukcija kot tudi ekspanzija. Da si po drugi strani upamo odpreti naš um, biti radovedni, da se slepo ne naslanjamo na mnenja drugih in da si hkrati priznamo, da morda ne vemo vsega, še posebej takrat ko mislimo da vemo. Ja, ego nam zna povsod ponagajti, ker misli, da ima vedno prav.


STE VEDELI, DA JE STRAH POVEZAN Z EGOM IN POGUM Z NAŠO DUŠO?


V resnici je ravno ego tisti del nas, ki ga je strah. Želi ugajati in imeti vse pod kontrolo. Išče potrditve pri drugih, obožuje trepljanje po ramenih, titule in laskave nazive. In strah, da bi nam bilo karkoli od tega odvzeto, izvira iz našega ega. Zato je njegova moč zgolj navidezna in krhka, saj prihaja iz zunanjega okolja. In ravno to je nekaj, kar imejmo v mislih, tudi ko se izražamo skozi zunanjo podobo. Naj bo to za našo dušo, uredimo se v prvi vrsti za sebe, ne za druge, ne za lajke, ampak zase.

Po drugi strani pa je pogum povezan z našo dušo, našim notranjim glasom in tega je veliko težje “zlomiti”. Če želimo živeti v sproščenem in svobodnem vzdušju, brez anksioznosti, brez dvomov, brez nemira, je potrebno lasten ego prepoznati in ga ukrotiti do te mere, da imamo nad njim kontrolo mi in ne on nas. To je ključ do poguma. Ego in duša sta kot “hudiček” in “angelček”. Zmaga pa tisti, ki ga hranimo.


ZA TO, KAJ BODO REKLI IN SI MISLILI DRUGI, NI VEČ PROSTORA



Estetika je hrana za našo dušo, zato naj bo tak tudi naš pristop, ko razmišljamo o lastnem stilu, o vizualnem izražanju. Da je naša zunanja podoba podaljšek naših misli, naše čudovite in izjemne osebnosti, sprejemanja in ljubezni, ki si jo podarjamo.


Osebni stil je naš večen trend, ki se razvija in spreminja skupaj z nami. Zato si dovolite eksperimentirati in opazujte, kdaj se počutite najbolj zadovoljno, najbolj pomirjeno in navdušeno.

Dejstvo je, da se v življenju kdaj tudi izgubimo med obveznostmi in vlogami ter posledično ob tem izgubimo jasno zaznavo o sebi, kaj si zares želimo in kaj nam je všeč. Iskreno všeč. Težko je namreč utišati okolje. Tudi zato je ta proces toliko bolj zahteven in poln izzivov. Da se prebijemo skozi džunglo vsega. Da se ponovno najdemo in postanemo svobodni, suvereni in pogumni.

Za to, kaj bodo rekli in si mislili drugi, ni več prostora. In ta recept lahko prenesemo na vse aspekte našega življenja. Tudi pri osebnem stilu. Dovolimo si zaupati vase in v tisti notranji občutek, ki nas najlepše vodi skozi naše odločitve in naš čoln vodi po najbolj mirnih vodah. Prepustite se mu, četudi je to pot v neznano in potrditev ni hipna, ampak se nam pripelje kasneje. Ravno to je čarovnija.


Svet se spreminja. Stari načini, odnosi in sistemi s slabimi in šibkimi temelji izgubljajo na moči, se sesuvajo vase in razpadajo. Istočasno pa se gradijo in rojevajo novi, trdnejši ter zdravi koncepti. Vsaka preobrazba je nepredvidljiva in strašljiva, ker je nekaj novega. Je nekaj neznanega, kjer še nismo bili. Vsaka sprememba zahteva več poguma, več duše, več zaupanja in veliko manj ega, ki nas na poti naše lastne transformacije in osebne rasti zgolj ovira in se upira.

Zato bomo za tale epski kolektivni preobrat potrebovali več duše in manj ega. Predvsem pa …. pogum.



Comments


bottom of page